Zadnje mesece imam "priložnost" doživljati jutranje in popoldanske kolone. Imam srečo, da moje delo ne vključuje vsakodnevnega prevoza na neko drugo lokacijo, a vendar, opazujem vse te ljudi, čemu za vraga so pripravljeni žrtvovati svoj dragoceni čas v vsakodnevnih kolonah. Ne bom sedaj pisal, naj ljudje končno spregledajo in presedlajo na dvokolesna prevozna sredstva, to je tema za kak drug dan. Prijaznost, to mi je danes zjutraj prišlo na misel. Opažam, da so ljudje zjutraj še zaspani, krmežljavi, vsa agresija in jeza, ki popoldan pride na plano, je potisnjena nekje neznano kam. Zjutraj te z nasmeškom (skoraj) vsak spusti predse, kot bi si ljudje dejali: " hja, vsi smo v istem dreku, vsakega čaka osem ur šihta, stresa...". Jutro ima svoj čar. Ljudje so odtujeni, zamišljeni v svoje misli, a hkrati se čutijo povezani v isti situaciji. Vendar pa doživetij in stresa poln dan naredi svoje in popoldan se ljudje prelevijo v prave egoistične sv...., začne se boj za vsak meter ceste in če jih pogledam v obraz, ko vozijo mimo mene, čakajoč da se vključim v promet, imajo odmaknjene zombijevske obraze. kam izginejo jutranji nasmeški, prijaznost, potrpežljivost.
Storimo kaj zase, da ohranimo ta nasmeh in dobro voljo vse do večera. Otresimo se tegob in počnimo stvari, ki nas polnijo. Če so vam na delovnem mestu poteptali ego ali razvrednotili osebnost, ...vedite ... , na cesti vam ga drugi, nič hudega sluteči udeleženci ne bodo vrnili. Vendar pa, vredno se je le za krateč čas otresti svoje bedne agonije, kajne.
Pripenjam še eno mojih zgodnejših slik, detajl Moto Guzzija. Za umirjeno in strpno vožnjo, Predvsem pa varno in z nasmehom na obrazu. Srečno!
(tehnika: marker in pastel, dimenzija: 700x500 mm)
Ni komentarjev:
Objavite komentar