Če napišem nekaj misli o tem, kako je biti motorist, me ne bo konec, kajne. Dovolite mi moje osebno mnenje. Tina me priganja, spat bo treba, jaz pa s polno glavo idej, ki kar nočejo skozi prste na tipkovnico.
V življenju sem imel priložnost biti pet let motorist. Pet čudovitih let druženja s cestnim terencem, 650 kubičnim pegasom. Krasna stvarca, delovno živinče, balzam za dušo. Nato so prišle druge stvari v življenju, kjer vsak cekin pride prav, pa saj veste, kako je to. Motor je moral od hiše, a drugače ni šlo. Paralo se mi je srce. Danes sem še vedno, upam da ne več dolgo, brez, a občutki so ostali živi kot bi bilo včeraj.
Biti motorist je, hmmm, z eno besedo, čudovito. Človeka pomirja, postaneš svoboden. V pravem pomenu besede. To ni le izmišljena fraza nekih izgubljenih bajkerjev, ki bobnajo to besedo - svoboda. To dejansko drži. Lastiti si motor in ga voziti je en sam užitek. Poezija. Voziti se sam, ali v dvoje, lepo je. Motor zbližuje, povezuje. V vseh pogledih. Jemlješ ga bolj osebno kot katerokoli drugo tehnično stvar v svoji bližini. Tistih pet let sem pozabil, da imam v garaži tudi avto. Ne potrebuješ ga, niti nimaš več želje voziti ga. Stoji. Postane dom nekaj desetin pajkov in ostalih žužkov, ki si iz ne vem katerega razloga želijo izboljšati standard in se naselijo med kablovje in armaturo. pa pustimo to. Ljudje te, privatno in poslovno, kot motorista gledajo drugače. V pozitivnem. In ko je konec napornega dne, je vožnja proti domu, z motorjem, pravi balzam. Pa hlad, zima? Predstavljajte si, pozna jesen, zavita, lepa cesta skozi gozd, mir, brnenje velikega enovaljnika, vrtinčenje listja izpod koles, ... , morda je lepši le še občutek stati na vrhu Jalovca, ali se nastavljati šumu valov nekje nad visokimi klifi, oblitimi z večerno zarjo. Uh, sedaj sem se šele razpisal. Še veliko imam za povedati, a naj bo dovolj za en večer. Dodajam še eno od mojih stvaritev. Do naslednjega branja, ... In, verjemite, ne zebe.Čao.
(tehnika: tempera, velikost: 800x600 mm)
Ni komentarjev:
Objavite komentar