zahojenci in dirkališče

Velikokrat preberem, da bi se število mrtvih na naših cestah zmanjšalo, če bi Slovenija imela dostojno dirkalno pisto, kjer bi se prepotentni vozniki "olajšali" svojega odvečnega adrenalina. Mar bi bi bilo res bolje? Moje osebno mnenje, pa morda še koga: večje neumnosti še nisem slišal. Kaj res mislite, da bi se človek, ki bi divje dodajal plin na pisti, odpeljal nekaj deset divjaških krogov in se izžet sesedel ob vrčku piva, res potem v prometu obnašal kot pohlevna ovčka? Močno dvomim. Kdor divja in nima počiščenega podstrešja, divja povsod. Problem ni v tem, da se nima kje "varno" zdivjat, problem je v človekovi naravi. Ljudje se danes izgubljajo, izgubljao stik s samim sabo, ne prepoznajo več svoje notranje biti in divjati na cesti ni nič drugega kot obupen klic nekoga, ki na samotnem odru kriči mimoidočim: POGLEJTE ME! Želja po opaženosti je včasih močnejša kot žeja in lakota. In ta dejanja, ki pogosto vodijo tudi v invalidnost ali celo smrt sebe in na žalost tudi koga drugega niso nič drugega kot klic nemoči in izgubljenosti v današnji družbi. Agresija. Ste lastnik psa? Kdaj ta postane agresiven? Ko ga je strah, jasno. Ljudje smo isti. Prestrašeni smo in slabiči. In takih je, sploh na cesti, čedalje več. In ko se tako vozim po cestah, vidim okoli sebe vse polno slabičev, ki na cesti doživijo svojih " pet minut slave". Čestitam. Danes sem ostal živ, niste me sklatili. Zato lepo prosim, ne trobite o dirkališču iz tega vzroka, ti ljudje so zreli za psihiatrijo, za dobrega terapevta, ne pa za na pisto. Motorist, ki piči na cestaku sredi mesta v trenirki, brez vsakršne zaščite in v japankah, ..., mislite da je pri taki osebi problem, da nimamo dirkališča? Ali po zadnjem kolesu skozi naselje? Ah ja, nekaj krogov na stezi in fant bi se potem vozil po predpisih. Točno to bo, kajne. Avtomobilisti so ista zgodba. Opravljen izpit, nekaj "izkušenj", morda še kak težaj varne vožnje in ljudje mislijo, da se jim je prikazala Marija. Traparije. Promet je nekaj več kot le držati volan in pritiskati na gas, tudi poznavanje in upoštevanje fizike je premalo. "Promet" je nekaj več. Veliko več kot le to. Je kultura, je odraz družbe. Zdaj se pa vprašajte, kje smo. 

Slovenci smo kakršnikoli že smo. Kar se pa tiče prometne kulture (in še marsičesa drugega), smo pa en zahojen narod. Brez zamere, a tako je. Drugačnega izraza ne poznam. Prav imajo tisti, ki trdijo, da smo slovenci vsaj 50 let za Evropo, kar se tega tiče. V tem se strinjam. Tu smo neko fazo razvoja enostavno izpustili. Če bomo to kdaj osvojili, se tega naučili, ne vem, a zaenkrat nam ne kaže dobro.

Podpiram pa idejo o dirkališču, to država vsekakor MORA imeti. Ampak spet, kakor je pri nas v navadi, kot je to večkrat že opaženo, si nazadnje objekt, pa naj gre za navaden "balinplac", prisvojijo krogi "pomembnežev", in navadna srenja niti ne pride več blizu. Tako bo, verjemite.

Pa še to: več izkušenj in "znanja" pomeni tudi več si upati. Kdor divja, bo po nekaj krogih na stezi v navadnem prometu še bolj divjal, saj bo več "znal". Logično. Če se motim, me popravite.

In ne blendajte ostalim, če vidite policiste ob cesti. Ko bo vaš otrok, šolar, na cesti, si jih boste zaželeli čimveč. Pa razmislite. 
Dodajam še dve sliki iz mojega ateljeja. Dva mojstra dirk, ki sta zaznamovala svoj čas. John Kocinski in Kevin Schwantz. Srečno! 

 (tehnika: tempera, dimenzija: 800x500)

(tehnika: olje/platno, dimenzija: 1100x900)

Slavje z grenkim priokusom

Tokrat nekaj besed namenjam novemu svetovnemu prvaku v najelitnejšem razredu motošporta, F1. Kapo dol, Jenson, in kapo dol ekipi Brawn-Mercedes, kar je storila z avtomobilom, s katerim je lani Honda malo da ne prosjačila za točke na Čopovi ulici. Bravo! "What a car", se spominjam besed Rubensa, ki jih je ob koncu dirke potem, ko sta z dvojno zmago deklasirala konkurenco, zašepetal Rossu Brawnu na uho. Res je. Zaradi takih fines je vredno gledati dirke. In zadnja dirka je bila, kot cela sezona, zanimiva in napeta. Oddahnil sem si, ko se je ob vseh dogodkih na stezi iztekla šele polovica dirke. Potihem sem privoščil tudi Rubensu, žal mi je fanta, toliko let v senci in večno druga violina, ampak tudi Button je imel moje simpatije. Zaslužil si je naslov. Naj ga drugo leto le obrani. Sicer pa, vsak prvak je vreden vseh časti. Ljudje refleksno svoje simpatije namenimo outsajderjem, Brawn je to bil, gol avtomobil, nepopisan s strani bogatih sponzorjev, je kot za šalo dajal lekcije renomiranim moštvom. Morda je bilo začutiti rahel pridih "garažnega" moštva. Še več takih! Srečno Jenson, zaslužil si si!

Grenak priokus? Ja, seveda, marsikdo se mi verjetno pridružuje ko bentim nad našo televizijo in njenim komentatorjem. Čemu padajo na plano komentarji, ki nimajo veliko veze z avtomobili formule ena. Le zakaj mora danes na vsakem koraku biti nekdo, ki namesto dobrih poučnih štorij govori o tračih. Spremljal sem že Nika Miheliča, tam sem spal. Ališič pa me spravlja v, ne vem kaj bi rekel ... Vendar pretirani izbruhi res niso zaželjeni nikjer, še doma ne. Vi na Popu, pamet v glavo! Srečno!

(tehnika: tempera, dimenzija: 600x500 mm)

Za popotnico v lepši jutri in k še lepšim dirkam F1, v spomin na še enega britanca, veličastnega Nigela Mansell-a. Ena mojih novejših slik, naslikana v temperi. Užival sem. Jenson, morda prideš pod moj čopič tudi ti.

Prijazno v nov dan tudi na cesti

Zadnje mesece imam "priložnost" doživljati jutranje in popoldanske kolone. Imam srečo, da moje delo ne vključuje vsakodnevnega prevoza na neko drugo lokacijo, a vendar, opazujem vse te ljudi, čemu za vraga so pripravljeni žrtvovati svoj dragoceni čas v vsakodnevnih kolonah. Ne bom sedaj pisal, naj ljudje končno spregledajo in presedlajo na dvokolesna prevozna sredstva, to je tema za kak drug dan. Prijaznost, to mi je danes zjutraj prišlo na misel. Opažam, da so ljudje zjutraj še zaspani, krmežljavi, vsa agresija in jeza, ki popoldan pride na plano, je potisnjena nekje neznano kam. Zjutraj te z nasmeškom (skoraj) vsak spusti predse, kot bi si ljudje dejali: " hja, vsi smo v istem dreku, vsakega čaka osem ur šihta, stresa...". Jutro ima svoj čar. Ljudje so odtujeni, zamišljeni v svoje misli, a hkrati se čutijo povezani v isti situaciji. Vendar pa doživetij in stresa poln dan naredi svoje in popoldan se ljudje prelevijo v prave egoistične sv...., začne se boj za vsak meter ceste in če jih pogledam v obraz, ko vozijo mimo mene, čakajoč da se vključim v promet, imajo odmaknjene zombijevske obraze. kam izginejo jutranji nasmeški, prijaznost, potrpežljivost.

Storimo kaj zase, da ohranimo ta nasmeh in dobro voljo vse do večera. Otresimo se tegob in počnimo stvari, ki nas polnijo. Če so vam na delovnem mestu poteptali ego ali razvrednotili osebnost, ...vedite ... , na cesti vam ga drugi, nič hudega sluteči udeleženci ne bodo vrnili. Vendar pa, vredno se je le za krateč čas otresti svoje bedne agonije, kajne.  

Pripenjam še eno mojih zgodnejših slik, detajl Moto Guzzija. Za umirjeno in strpno vožnjo, Predvsem pa varno in z nasmehom na obrazu. Srečno!

  (tehnika: marker in pastel, dimenzija: 700x500 mm)

NSR 500

Pozdravljeni. Prav danes sva špancirala po enem od naših megamarketov in v oči mi je padel modelček rumeno modre Honde NSR 500 nastro azzuro. Kaj drugega kot The Doctor je bil živobarven napis ob straneh vizirja nad masko. Seveda je brez pomislekov romalav voziček. Rad zbiram modelčke, ne kar vsevprek, pač pa tiste, ki zaznamujejo neko zgodovino, in No. 46 je zgodovina.

Vale je car. Kdor spremlja motoGP, ali bivši razred 500, kdor spremlja The Doctorja, hmm, kaj naj rečem, ta fant je simpatičen, in presneto dober. Piše zgodovino. Ima karizmo. Je zabavljač in brez njega...huhh, si najvišjega razreda moto dirk sploh ne znam predstavljati. Ne pomnim, da je kdo, kot bi bilo živo bitje, trepljal in objemal svoj dirkalni motor. V skupku kovine in plastike je duša. In vale to ve. Ste bili priča njegovemu prestopu k Yamahi, priča prve dirke in zmage? nepozabno, koliko čustev v zraku. Obožujem dirke in Vale ima v mojem srcu poseben pomen. Spoštujem in cenim vsakega zmagovalca, a Valentino je nad vsemi. Tole sliko sem naslikal že dolgo dolgo let nazaj. Zato mi je danes padla prav ta Honda v oči. Ko vlečeš poteze in odslikuješ motiv, si poln čustev. Ne gre zgolj za slikanje, gre za podoživljanje dirk, rohnenje stroja, vidiš značilni počep, ali meditacijo Rossija, predno sede na motor, njegova suverena prehitevanja v kombinacijah ovinkov....to je to. Slika, ki izžareva in izpoveduje več kot le prikazan motiv. Pa varno pot, motoristi in vsi, ki to še boste. Mick Doohan?...tudi ta še pride na moje platno, junak nekega drugega obdobja. Srečno.

(tehnika: tempera, dimenzija 800 x 600 mm)

Biti motorist I

Če napišem nekaj misli o tem, kako je biti motorist, me ne bo konec, kajne. Dovolite mi moje osebno mnenje. Tina me priganja, spat bo treba, jaz pa s polno glavo idej, ki kar nočejo skozi prste na tipkovnico.

V življenju sem imel priložnost biti pet let motorist. Pet čudovitih let druženja s cestnim terencem, 650 kubičnim pegasom. Krasna stvarca, delovno živinče, balzam za dušo. Nato so prišle druge stvari v življenju, kjer vsak cekin pride prav, pa saj veste, kako je to. Motor je moral od hiše, a drugače ni šlo. Paralo se mi je srce. Danes sem še vedno, upam da ne več dolgo, brez, a občutki so ostali živi kot bi bilo včeraj.

Biti motorist je, hmmm, z eno besedo, čudovito. Človeka pomirja, postaneš svoboden. V pravem pomenu besede. To ni le izmišljena fraza nekih izgubljenih bajkerjev, ki bobnajo to besedo - svoboda. To dejansko drži. Lastiti si motor in ga voziti je en sam užitek. Poezija. Voziti se sam, ali v dvoje, lepo je. Motor zbližuje, povezuje. V vseh pogledih. Jemlješ ga bolj osebno kot katerokoli drugo tehnično stvar v svoji bližini. Tistih pet let sem pozabil, da imam v garaži tudi avto. Ne potrebuješ ga, niti nimaš več želje voziti ga. Stoji. Postane dom nekaj desetin pajkov in ostalih žužkov, ki si iz ne vem katerega razloga želijo izboljšati standard in se naselijo med kablovje in armaturo. pa pustimo to. Ljudje te, privatno in poslovno, kot motorista gledajo drugače. V pozitivnem. In ko je konec napornega dne, je vožnja proti domu, z motorjem, pravi balzam. Pa hlad, zima? Predstavljajte si, pozna jesen, zavita, lepa cesta skozi gozd, mir, brnenje velikega enovaljnika, vrtinčenje listja izpod koles, ... , morda je lepši le še občutek stati na vrhu Jalovca, ali se nastavljati šumu valov nekje nad visokimi klifi, oblitimi z večerno zarjo. Uh, sedaj sem se šele razpisal. Še veliko imam za povedati, a naj bo dovolj za en večer. Dodajam še eno od mojih stvaritev. Do naslednjega branja, ... In, verjemite, ne zebe.Čao.  

 (tehnika: tempera, velikost: 800x600 mm)

Uvodnik

Pozdravljeni! Če ste ljubitelji lepega, umetnosti in hkrati radi pogledate za lepimi avtomobili in motocikli, potem se za hip ustavite tukaj. Sem Marijan Pečar in že vrsto let v umetniških slikah in ilustracijah upodabljam bencinsko zgodovino in sedanjost. Od nekdaj sem občudoval to področje, pa me je nekega dne prešinilo, da bi imel določen motiv na steni svoje sobe. A ne kot cenen, brezdušen poster, pač pa kot pravo pravcato umetniško sliko. Lotil sem se dela in tako je nastala prva slika. Če se prav spomnim je bil to motiv čiste klasike, 911-ke, parkirane v soju škrlatne večerne zarje. Zahvaljujoč študiju na Akademiji za likovno umetnost mi je tovrstno ustvarjanje sčasoma postajalo še bližje. S strani svojih profesorjev sem dobil še dodatno spodbudo. Vrgel sem se v delo in od takrat je nastalo kar lepo število slik, ki sem jih pokazal tudi na sedmih samostojnih razstavah po Sloveniji.

(tehnika: olje na platno, velikost: 1100x900 mm)

Nato je sledilo obdobje premora. Našel sem se v drugih oblikah ustvarjanja, predvsem v otroški ilustraciji in konceptualnih risbah. Ljubezen do avtomobilizma je ostala in na upodobitev čaka kar nekaj motivov. S tem, da začenjam z spletnim dnevnikom vam želim pokazati svoja dosedanja dela, predvsem pa sebe spodbuditi do ponovnega začetka slikanja. Želja po tem se v meni prebuja že nekaj časa in prav želim si ponovno potopiti čopič v mazavo oljno barvo, ki mi je najljubši slikarski medij. Rad ustvarjam tudi v vodnih barvah, veliko ilustracij pa je nastalo tudi v kombinaciji markerjev in pastela.

(tehnika: tempera, velikost: 800x500 mm)

Toliko na kratko za začetek. Uživajte v motivih, kateri bodo postopoma kapljali na moj blog.